Ustavno sodišče je v svoji Delni odločbi in Sklepu, opr. št. U-I-205/19, z dne 26.10.2023, ki je bila izdana dne 15.11.2023, ugodilo pobudi nepremičninskih družb, za presojo ustavnosti Zakona o nepremičninskem posredovanju in delno razveljavilo prvi in drugi odstavek 5. člena, ki sta določala omejitev plačila za posredovanje na največ 4% od kupnine oz. najemnine, razen v izjemnem primeru, v kolikor se ta omejitev nanaša na pogodbe o posredovanju, katerih predmet so stanovanjske nepremičnine, s potrošniki (fizičnimi osebami) kot kupci ali najemniki ter v celoti razveljavilo tretji odstavek 25.a člena, ki je določal omejitev plačila stroškov na največ 150 evrov.

Ustavno sodišče je presodilo, da navedene določbe niso prestale testa sorazmernosti in s tem ustavnosti, saj je zakonodajalec s predpisovanjem najvišjega dovoljenega plačila za posredovanje pri prodaji ali najemu za gospodarske in nestanovanjske nepremičnine (vse gospodarske pogodbe in ostale) in najvišjih dovoljenih stroškov (za vse primere), dejansko pregloboko posegel v svobodno gospodarsko pobudo nepremičninskih družb, ki je zagotovljena po naši ustavi. 

S tem je ustavno sodišče potrdilo dolgoletnim zatrjevanjem stroke iz področja nepremičninskega posredovanja, da je takšen poseg zakonodajalca, z omejevanjem najvišjega dovoljenega plačila in stroškov za posredniške pogodbe, ki nimajo statusa potrošniških pogodb za stanovanjske nepremičnine, prekomeren in prostiustaven. Samo v primeru upravičenega javnega interesa varstva potrošnikov je dopustno poseganje predpisov in regulacij z administrativnim predpisovanjem višine cen storitev ali povračil (administrativne višine) stroškov, ker sicer se cene v svobodnem gospodarstvu lahko regulirajo le s tržnimi zakonitostmi, ne pa z regulativno državno intevencijo, razen izjemoma – kadar je to v javnem interesu.

Tako odločba ustavnega sodišča za nepremičninske družbe in tudi njihove stranke pomeni dejansko odpravo velikega dela administrativnih regulacij pri poslovanju, še posebej, kadar gre opravljanje storitev z naravo gospodarskih poslov in opravljanje storitev posredovanja za vse nestanovanjske nepremičnine in nasploh, kadar stranke nimajo statusa fizične osebe kot potrošnika. V teh primerih je dogovarjanje o višini plačila za posredovanje prosto in brez omejitev, kar je tudi edino pravilno in ustavnoskladno, saj se subjekti na trgu, za katere ni upravičenega javnega interesa po regulaciji in njihovi zaščiti, lahko seveda prosto dogovarjajo o vsebini njihovih pogodbenih obligacijskih razmerij.